Omemba: Midhat Karić

»Pretresljive zgodbe posameznikov, ki so se znašli sredi vojne vihre v Sarajevu, so sinonim za strahove v nas, vendar hkrati tudi prispodoba za lepoto in luč, ki posije na koncu tunela.«

»Irski pisatelj je napisal fantastično zgodbo o propadu mladeniča, ki svojo dušo zamenja za večno mladost.«

»Gospodar kolišča Ostrorogi spozna, da bo njegov rod preživel le tako, da bo svojo posest razširil tudi na kopno in nato od lovskega življenja prešel k poljedelstvu.«

»Kratko radijsko igro Nemi lik, ki bo na sporedu v sobotnem terminu kratke radijske igre na programu Ars, je napisala Simona Hamer.«

»V zbirki je Ana Svetel opisala usodna mimobežna srečanja na skupnih prevozih, ki odstirajo številna eksistenčna vprašanja sodobne družbe.«

»Mi imamo priložnost, da o tem govorimo.«

»Govorim o predoru, ki je širok en meter in visok meter in 60 centimetrov. Ne vem, ali si lahko predstavljate, kako bi bilo, če bi se to dogajalo tu v Celju in bi bila tista vrata tu za vami edini vhod ali izhod za celotno mesto.«

»Spominski center Sarajevo je bil ustanovljen leta 1997 kot Sklad za graditev in postavitev nagrobnikov padlim pripadnikom vojske in specialnih brigad Republike Bosne in Hercegovine.«

»Sama sprva sploh nisem vedela, da imam spomine na predor.«

»Vojna je trajala štiri leta in v njej nam je uspelo tudi živeti.«

»Ustna zgodovina je eden najpomembnejših projektov za ljudi in za države.«

»Kamorkoli greš, maska na faci je ...«

»Zgodbe o predoru rešitve so sinonim za strahove v nas, vendar so hkrati tudi prispodoba za lepoto in luč, ki posije na koncu predora.«

»Nikoli ne bom pozabil občutka, ko sem prvič prečkal predor. Voda je segala do kolen, moja glava je skoraj zadela tramove, a občutek, da grem proti življenju, je bil neizmerno močan.«

»Kopal sem tri mesece. Vodo smo na začetku odvajali ročno, z vedri. Šele ko smo dobili črpalko, smo lahko nadaljevali. Zemlja je bila blatna in polna gline, toda delo je bilo nujno. V predoru je odmevala pesem in ti redki trenutki sproščenosti so bili v napetosti vojne neprecenljivi.«

»Ko smo med vojno kuhali iz droži, smo jedi poimenovali tako, da so nas spominjale na preteklost – ocvrte zrezke ali piščančja jetrca. To nas je ohranjalo povezane z življenjem, ki smo ga nekoč poznali.«

»Vsaka zgodba iz predora nosi del naše skupne zgodovine. Ohranjanje teh zgodb je ključnega pomena za razumevanje preteklosti in graditev boljše prihodnosti.«

»Čakala sem, da prvič po dveh letih spet vidim očeta. Med hojo skozi predor mi je noga zdrsnila med lesene deske, mama pa je panično klicala na pomoč. Te občutke vlage in tesnobe bom nosila s seboj vse življenje.«

»Ko sem prvič stopila v predor, noseča in z nahrbtnikom, polnim mesa in z bučo za moje starše, nisem čutila strahu. Vedela sem le, da moram naprej – življenje je bilo močnejše od nevarnosti.«

»Ne gre le za pretresljive zgodbe posameznikov, ki so se znašli sredi vojne vihre v okupiranem Sarajevu, temveč za poklon vsemu, kar se skriva v nas.«

»Zgodbe o predoru rešitve so sinonim za naše strahove, vendar hkrati tudi prispodoba za lepoto in luč, ki posije na koncu tunela.«